Startali smo (skoraj) tocno ob polnoci. Do Benetk smo porabili celo vecnost. Vsi skupaj (s soferjem vred) smo dremali skoraj celo pot. Megla ni prav nic pomagala pri voznji in smo naredili par pit-stopov, da je el chofer Boris prisel malo k sebi. Potem smo se se malo zgubili in spet nasli ter prispeli na el aeropuerto San Marco. Velika zadeva na prvi pogled. Se raztovorimo, gremo do vhoda pa vse zaprto. Halo? Tudi notri ni bilo videti zive duse. Makaronarjem se ne da delat... Potem smo nasli eno nadstropje nizje ena na pol odprta drsna vrata ter se stisnili skozi. Treba je bilo le se malo pocakat, se cekirat pri eni zelo neustrezljivi domorodki in bili smo ready to go.
Z enim malim avoinckom smo v res hudem vetru prav adrenalinsko pristali v Amsterdamu. Tu smo imeli okoli 6 ur za ubiti. To niti ni bilo tezko, saj je zadeva res ogromna. 
Potem pa en malo vecji avion in dobrih 12 ur cez luzo. Tega flajta nikakor ni bilo ne konca ne kraja. Kljub temu, da smo celo pot jedli in spali je res vseskupaj trajalo v nedogled.
Potem so nas prestrasili, da v Orlandu ne gremo cez transfer cono temvec kar v drzavo. Treba je bilo izpolnit ene obrazce, kjer smo se obvezali, da nimamo s sabo insektov, produktov divjih zivali, zelenjave, mesa in drugih zadev, ki nimajo nic skupnega. Ze na avijonu so nas prestrasili, da ne smemo imeti nic hrane s sabo. Vrecke s futrom smo potem poskrili cisto na dno ruzakov in sli v akcijo. Amerikanosi res znajo zakomplicirati zadeve - najprej prstni odtisi potem fotkanje, x-ray,.. in se sprint do gate-a 23, kjer je ze v nizkem startu cakal avion za San Jose.
Tega leta se sploh ne spomnim vec... V San Joseju potem ni bilo nobenih tezav. Prtljaga je prisla vsa, zrihtali smo si se taxi in v mesto. Zadeva je okoli dvanajstih ze cisto izumrla. Taxist nas je peljal na eno kratko panoransko voznjo, ker nikakor ni nasel pravega krizisca. Koncno smo se znavigirali do cilja. Nas novi dom Tica Linda Anex je bil diretno pred nami. Treba je bilo le se zbudit sefico Charo in smo zmagali.
6 comments:
Hojla, sodeč po umazanosti čevljev (ali pa je to samo šminka za fotko?) bi rekel, da ste do A'dama prišli kar peš... Ko sem že pri čevljih, sem prevkar na TV gledal eno oddajo o (do človeka) škodljivih bitjih. Tja umeščajo tudi majhnega (2-3 cm velikega) rjavkastega škorpijona, ki živi na področju od Paname pa do Teksasa. Po njegovem piku si menda dober samo še za na Žale. Zato priporočajo, da čevlje preden jih obuješ obrneš in pretreseš, podobno tudi z oblačili...
No, me veseli, da ste srečno priletel tja. Sicer ne vem, kaj ste delal z janezom, amapk nč več ne pride na salso odkar je bil v meglenih benetkah. da ni njega kj čudnga pičl. ;))) Uživite še mal za nas!!!!
Aja, pa k sm gli slike pogledala... Boris, prou smilš se mi, k tejle zici na avionih so že men neudobni, kaj šele teb. upam, da majo tam v kostariki vsaj postle udobne. ;)))
Vidim da je potovanje polno adrenalina že na samem začetku (prebujanje landlordice Charo pa to..). Predvidevam da vam je le uspelo. Kak se vam zdi San Jose? Ste že poskusili legendarno "sopa de mariscos" na mercadu??
David zdaj te zastopim, kako je bilo tebi igrati badminton, ko sem bil še novinec. Prav nič se nisi pretegnu kajne :-)
Sem igral s prijateljem, ki bolj fitnesira kot kondicionira. Mislim, da me bo preklinjal še par dni. Se mi pa zdi, da sem ga kar navdušil nad tewm športom.
Savne še nisva dobila, ker šefov ni nikjer.
Družba, upam da se imate fino in lepo potujte še naprej.
Sash
Vsakic,ko se vrnemo k Charo se pocutimo kot doma. Flaso imas v njenem hladilniku, pod tusem se lahko umijes z njeno zajfco,... je zelo,zelo prijazna - gostoljubna tetica. Ko smo sli za par dni proti jugu,je bila prav navdusena,ko smo se spet vrnili "domov". Vmes smo skocili se v Nikaragvo in ves ta cas,ko nas ni bilo nam je sparala sobici.
Post a Comment